Izgorelost ni samo “preveč dela” ali obdobje, ko smo utrujeni. Je stanje, ko telo predolgo deluje v načinu preživetja – in začne plačevati ceno: s slabim spanjem, hormonskim neravnovesjem, čustvenimi nihanji, upadom energije ter občutkom, da se ne zmoremo več pobrati, tudi če počivamo.

V Vibrium centru pri obravnavi izgorelosti pogosto opažamo nekaj ključnega: izgorelost ni zgolj psihološki pojav. Je biološki proces, ki ga lahko vidimo tudi na ravni stresne osi, hormonov in živčnega sistema. Pri veliko ljudeh je občutek zelo specifičen – kot da se premikajo “skozi melaso”: brez energije, fokusa in motivacije, z občutkom notranje teže in upočasnjenosti.

Kaj je izgorelost?

Izgorelost (burnout) je stanje kronične telesne, čustvene in mentalne izčrpanosti, ki se razvija postopoma kot posledica dolgotrajnega stresa, pretirane obremenitve in nezadostne regeneracije. Največja težava je, da telo pogosto dolgo časa še “zdrži”. In kompenzira s posledicami.

In prav zato ljudje pridejo po pomoč šele takrat, ko sistem že pokaže jasne znake preobremenitve.

Razlika med izčrpanostjo in izgorelostjo

Veliko ljudi izgorelost zamenja z običajno utrujenostjo. Izčrpanost se pojavi po napornem obdobju in se izboljša s počitkom, prostimi dnevi ali dopustom. Ko se oseba regenerira, se praviloma vrne “nazaj v formo”.

Pri izgorelosti pa počitek pogosto ne prinese več pravega okrevanja. Oseba se zbudi utrujena, spanec je plitek ali prekinjen, pogosto so prisotni nemir, tesnoba ali čustvena otopelost, včasih tudi bolečine po telesu. Motivacija upade, pojavita se notranji odklop in občutek, da “ne zmorem več”. Pri izgorelosti telo ne potrebuje samo dopusta – potrebuje ponovno regulacijo.

Zakaj je izgorelost velik problem sodobnega sveta?

Ker današnji način življenja spodbuja ravno tisto, kar izgorelost hrani: nenehno dosegljivost, stalne dražljaje (notifikacije, informacije, hrup), visoke standarde, primerjanje z drugimi in občutek, da se moramo stalno dokazovati. Veliko ljudi živi mimo osnov: premalo naravne svetlobe, preveč umetne svetlobe zvečer, slabša kakovost hrane, konstantno hitenje in premalo časa za umiritev.

Pri tem ima pomembno vlogo tudi modra svetloba v večernih urah, ker lahko zamika cirkadiani ritem in vpliva na melatonin, zato je uspavanje težje, spanec pa manj obnovitven. Ko je spanec kronično slabši, se telo še težje regenerira – in izgorelost se poglablja.

Simptomi izgorelosti

Izgorelost se lahko kaže zelo različno, a pogosto ljudje sprva mislijo, da so “samo pod stresom”, v resnici pa telo že sporoča, da je čez rob.

Najpogostejši fizični znaki so stalna utrujenost (tudi po spanju), težave s spanjem ali nočna prebujanja, glavoboli, mišična napetost, padec imunosti, prebavne težave in splošen občutek notranje izčrpanosti. Pogosto se pojavijo tudi nihanja v hormonskem ciklusu in več prehranskih intoleranc – kot znak, da telo izgublja sposobnost prilagajanja.

Čustveno se izgorelost pogosto kaže kot tesnoba, nervoza, razdražljivost ali ravno nasprotno – otopelost. Nekateri opišejo cinizem, občutek odtujenosti ali praznine, upad veselja in spontanosti.

Psihološko so pogosti brain fog, slabša koncentracija, občutek nemoči, zmanjšan občutek lastne vrednosti, stalne skrbi in misel “ne zmorem več”.

Kaj se pri izgorelosti dogaja v telesu

V Vibrium centru pri obravnavi izgorelosti uporabljamo tudi DUTCH test, ker pogosto pokaže tisto, kar je “pod” simptomi. In tukaj se ponavadi razkrije pomembna resnica: izgorelost ni le v glavi – dogaja se v stresni osi, hormonih in živčnem sistemu.

1) HPA-os: stresna os, ki vodi igro

Glavni “dirigent” odziva na stres je HPA-os (hipotalamus–hipofiza–nadledvične žleze). Ta sistem uravnava kortizol, energijo, spanje, imunski odziv, presnovo ter hormonsko ravnovesje.

Ko je stres kratek, se telo aktivira in nato umiri. Ko pa je stres dolgotrajen, se HPA-os začne obnašati drugače – v kompenzacijskem načinu. Takrat telo ni več v ritmu regeneracije, ampak v ritmu preživetja. To je pogosto osnova izgorelosti.

2) Kortizol: pogosto problem ni izločanje – ampak razgradnja

Pri izgorelosti v praksi pogosto vidimo zelo tipičen vzorec: oseba je zvečer prebudna, zjutraj pa “zombi”. To stanje se pogosto imenuje “wired but tired” – utrujen, ampak hkrati notranje nemiren.

Pri nekaterih kortizol ni problem zato, ker bi ga telo proizvajalo preveč, ampak zato, ker se predolgo zadržuje v aktivni obliki. To pomeni, da je telo predolgo v stresnem pogonu, živčni sistem se ne zna izklopiti, spanec se ne poglobi, utrujenost pa postaja kronična.

3) “Pregnenolone steal”: stres dobesedno krade hormone

Eden pomembnejših mehanizmov izgorelosti je prerazporejanje hormonskih “surovin”. Ko je telo pod kroničnim stresom, začne pregnenolon (izhodišče za več hormonov) raje usmerjati v stresne hormone (kortizol) namesto v spolne hormone.

V praksi to pogosto vidimo kot izrazito nizek progesteron, zmanjšano adrenalno podporo (DHEA) in občutek “praznih baterij”. To vodi v več tesnobe, notranjega nemira, težav s spanjem in več čustvene labilnosti.

4) Zakaj je izgorelost pri ženskah v perimenopavzi pogostejša?

Izgorelost se pogosto okrepi ali prvič resno pojavi pri ženskah v perimenopavzi (40+). Zakaj? Ker progesteron naravno upada, progesteron pa je pomirjevalni hormon in pomembna podpora spancu. Ko progesterona zmanjka, postane ženska bolj občutljiva na stres.

Poleg tega v tem obdobju nihata estrogen in progesteron, kar lahko vpliva na možgane – fokus, izvršilne funkcije in razpoloženje. Študije opisujejo, da so v perimenopavzi pogoste subjektivne kognitivne težave (pozornost, spomin, izvršilne funkcije), kar se lahko močno prekriva s simptomi ADHD ali jih poslabša.

Burnout ni samo “preutrujenost”, ampak biološki zlom sistem

Pomembno je razumeti, da burnout ni samo posledica preveč obveznosti. Pri mnogih je v ozadju kombinacija: nevrološka preobremenitev,  hormonsko nihanje, disregulacija stresne osi.

Zato počitek včasih ne zadostuje. Telo ne potrebuje le “odmora”, ampak ponovno učenje varnosti in regulacije – da se živčni sistem spet nauči preklapljati iz preživetja v regeneracijo.

ADHD burnout (še posebej pri ženskah v perimenopavzi)

Pri ženskah z ADHD je burnout lahko intenzivnejši in pogosto hitreje eskalira, ker je sistem že v osnovi bolj občutljiv na preobremenitev. V perimenopavzi se lahko to dodatno poslabša, ker estrogen pomembno vpliva na delovanje možganov, vključno z dopaminom, fokusom in izvršilnimi funkcijami. Ko začne estrogen nihati in upadati, se lahko:

• poslabša fokus,
  – poveča brain fog,
  –  naraste čustvena preobremenjenost,
  – burnout pride hitreje in traja dlje.

Dodatna dva “tiha pospeševalca” sta pogosto:
nenehno prilagajanje in igranje igre “zmorem vse”, ter pretirani dražljaji iz okolja, kar živčni sistem drži v konstantni aktivaciji.

Izgorelost ni “vse ali nič”. Pri večini ljudi gre skozi faze – od prvih znakov (slabša regeneracija, nemir, večja razdražljivost) do točke “zloma”, ko telo preprosto več ne zmore. Zato je ključno zgodnje prepoznavanje: kje smo na spektru, in ukrepanje, preden pride do zloma.

Kako preprečevati in zdraviti izgorelost v praksi

Izgorelosti ne zdravimo s “še več truda”. Zdravimo jo z regulacijo.

Najprej pridejo osnove, ki dejansko delujejo: kakovosten spanec in urejen cirkadiani ritem, stabilen krvni sladkor, zmerno gibanje (ne preintenzivno), dnevni kratki odmori in zavestno umirjanje živčnega sistema.

Nato pride bolj specifična podpora: podpora stresni osi in razgradnji kortizola (da se telo zna umiriti), ter terapija – ker izgorelost pogosto vključuje nezmožnost postaviti meje, perfekcionizem, notranji pritisk, potlačena čustva in kronično “stiskanje sebe”. Najbolj učinkovit je celosten pristop: terapevtska podpora + regulacija živčnega sistema + hormonska podpora, kjer je potrebna.

V Vibrium centru kot podporo pogosto vključujemo tudi metode regulacije in regeneracije, kot so Papimi terapija, hiperbarična kisikova komora ter druge oblike podpore živčnemu sistemu (odvisno od posameznika).

Zaključek

Izgorelost ni konec. Je opozorilo. In hkrati priložnost, da telo končno poslušamo. Ko človek razume, da izgorelost ni “neuspeh”, ampak fiziološka posledica dolgotrajnega stresa, se pogosto zgodi preobrat: namesto krivde pride razumevanje, namesto pritiska pride regeneracija, namesto preživetja – življenje.